Veliko staršev skrbi, da njihovi otroci preveč igrajo računalniške igrice. Fortnite, najnovejši fenomen v svetu igric, se je kot vihar razširil po svetu, starši pa se ob tem sprašujejo, če je ta strelska igrica res primerna za otroke.
Starši, mirno lahko zadihate, saj igrica Fortnite ni nujno škodljiva, poleg tega pa raziskave kažejo tudi, da igranje igric (samo po sebi) ne povzroča zasvojenosti. A to vseeno ni vse. Pri celovitem odgovoru na vprašanje, ali so računalniške igrice škodljive, moramo vzeti v zakup še druge dejavnike. Fortnite je le najnovejši primer razvedrilne dejavnosti, za katero otroci porabijo več časa, kot je za njih dobro. Starši morajo torej razumeti, zakaj otroci tako radi igrajo igrice, pa tudi kdaj so njihove skrbi upravičene in kdaj se lahko sprostijo.
Zasvojenost? Res?
O zasvojenosti zadnje čase slišimo veliko pogovorov, debat in mnenj. Ni nenavadno slišati ljudi govoriti o tem, da so “zasvojeni” s čokolado ali nakupovanjem, a v resnici tu ne gre za zasvojenost. Zasvojenost pomeni, da neka navada povzroča resnično škodo in ovira vsakdanje življenje. V takih primerih je ta izraz le pretiravanje. Pri tem pa ne gre le za obračanje besed. Zasvojenost pomeni pomanjkanje nadzora kljub negativnim posledicam v življenju posameznika.
Starše morda skrbi, da so njihovi otroci zasvojeni, a če otrok lahko preneha z igranjem računalniške igrice in se brez prevelikih težav pridruži družini za klepet ob večerji in še vedno kaže zanimanje za razne druge dejavnosti, kot so športi in druženje s prijatelji, potem zagotovo ni zasvojen.
Starše navadno najbolj zaskrbi, ko opazijo, da njihovi otroci igrajo računalniške igrice, namesto da bi se učili ali pomagali pri domačih opravilih, a bodimo iskreni - otroci se teh stvari izogibajo že od nekdaj. Starši so se že dolgo pred pojavom prvih računalniških igric pritoževali nad tem, da jim otroci ne pomagajo pri obveznostih, zato težko govorimo o vzročni povezanosti.
Strokovnjaki so celo ugotovili, da je zmerno igranje računalniških igric lahko tudi koristno. Študija Dr. Andrewja Przybylskija na Oxfordu je pokazala, da igranje računalniških igric okoli eno uro na dan izboljša psihološko blagostanje. V skrajnih primerih, ko otroci igrice igrajo več kot tri ure na dan, pa se dobro počutje zmanjša.
Namesto da se sprašujemo le o količini časa, ki ga otroci porabijo za igranje igric, bi si morali v resnici postaviti drugačno vprašanje - kaj je na računalniških igricah tako posebnega in čarobnega, da so v tako kratkem času postale najljubše razvedrilo milijonov otrok po svetu? Zakaj je še tistim, ki niso zasvojeni z igricami, včasih tako težko ugasniti računalnik in prenehati z igranjem?
Odgovor lahko najdemo v načinu, kako računalniške igrice zadovoljujejo osnovne psihološke potrebe. Kaj otroci v resnici iščejo (in tega ne dobijo)?
Podobno kot druge priljubljene računalniške igre, tudi Fortnite zadovoljuje nekatere osnovne potrebe, ki jih imamo vsi. Dr. Edward Deci in Dr. Richard Ryan pravita, da ljudje za srečo potrebujemo tri stvari. Vsi potrebujemo občutek, da smo sposobni - potrebo imamo po doseganju strokovnosti, napredku, dosežkih in razvoju. Prav tako potrebujemo tudi neodvisnost - možnost uveljavljanja lastne volje in svobodnega nadzora nad svojimi odločitvami. Nenazadnje pa stremimo tudi k povezanosti - imamo potrebo, da se počutimo pomembne drugim in da so drugi pomembni nam. Žalostno pa je, da v sodobnem otroštvu mnogo otrok ne more zadovoljiti teh osnovnih potreb.
Med igranjem računalniških igric imajo otroci možnost, da se počutijo sposobne, saj morajo ves čas razvijati svoje moči in potenciale, da dosežejo določene cilje. V igricah lahko neodvisno sprejemajo odločitve, lahko delajo, kar hočejo, in preizkušajo nove strategije za reševanje problemov.
Računalniške igre predstavljajo tudi način socializiranja, saj se igralci prek igranja počutijo povezane z drugimi posamezniki. V Fortnitu se namreč igralci pogosto srečujejo v znanem digitalnem okolju in se med seboj pogovarjajo, kar je v resničnem življenju zaradi pomanjkanja časa ali zaradi geografske oddaljenosti pogosto težko ali sploh nemogoče. Za razliko od današnjih otrok so se otroci prejšnjih generacij po šoli pogosto skupaj igrali na ulici, med tem pa so ustvarjali pomembne socialne vezi. Danes pa otroke vzgajajo prestrašeni in preobremenjeni starši, ki prepogosto zahtevajo, da mora imeti otrok urejen stalen urnik dejavnosti po pouku ali celo da ostaja doma in svoj prosti čas posveča učenju. Ni presenetljivo, da takšno omejevanje pogosto pripelje do vedenj, ki jih ne razumemo ali ne maramo.
Računalniške igrice so tako pogosto edina priložnost, da otroci in mladi zadovoljijo osnovne psihološke potrebe, ki drugje niso izpolnjene. Seveda ne trdimo, da so računalniške igrice dober nadomestek zadovoljevanja potreb v resničnem življenju - v resnici je prav nasprotno. Igrice sicer res poskušajo zadovoljiti te potrebe, a se ne morejo niti približati globokemu zadovoljstvu, ki ga dajejo resnični medčloveški odnosi. Občutek sposobnosti, ki ga otrok dobi v igri, se ne more primerjati z občutkom, ko opravi težko nalogo ali se sam nauči nove spretnosti. Fortnite ne more tekmovati z navdušenjem, ki otroka prevzame ob samostojnem raziskovanju sveta, ko mu je dovoljeno spraševati in odkrivati skrivnosti svojega okolja. Nobeno družbeno omrežje ne da otroku takšnih občutkov povezanosti, varnosti in topline, ki jih dobi pri starših, ki imajo otroka brezpogojno rad in si vzamejo čas, da mu to povedo.
Razvoj zasvojenosti z računalniškimi igricami je pogosto povezan z že obstoječimi problemi otrok in mladih, kamor spada tudi impulzivnost. To pa seveda ne pomeni, da se lahko organizacije in šole odrečejo dolžnosti pomagati zasvojenim igralcem. Podjetja, ki razvijajo in ustvarjajo računalniške igre, bi morala uveljaviti postopke za identifikacijo in pomoč pri pojavu zasvojenosti.
Če bi starši resnično razumeli, kaj otroci v igricah pridobijo, bi njihove potrebe lažje zadovoljevali v resničnem življenju. To razumevanje bi jim tudi pomagalo racionalno govoriti o prekomerni uporabi, namesto da se prepuščajo skrbem.
Že predhodne generacije staršev je skrbelo, ko so njihovi otroci začeli poslušati rock ’n’ roll, gledati MTV, igrati fliper ter brati stripe, podobno pa se dandanes dogaja z računalniškimi igricami. Video igre so le sprostitev današnjih generacij otrok in mladih. Res je, da jih nekateri otroci uporabljajo za pobeg iz realnosti, a priznajmo si, da imamo tudi odrasli svoje načine za izklop od vsakdanjih problemov in skrbi. Pomembno je, da poskušamo razumeti psihološki vzrok problematike, namesto da računalniške igre le prepovedujemo, kakor so se problemov lotevale starejše generacije staršev.
Cilj vseh staršev bi moral biti, da svoje otroke naučijo, kako se lahko sami preventivno spopadejo s prekomerno uporabo, saj bodo le tako pravila upoštevali tudi ob odsotnosti starševskega nadzora. Starši morajo otroke naučiti samokontrole pri igranju računalniških igric ter jim pomagati poiskati alternativne dejavnosti za zadovoljevanje njihovih potreb.
Dovolite si biti ranljivi in se nekoliko odrecite nadzoru
Raziskave so torej pokazale, da z zmernim igranjem računalniških iger ni prav nič narobe. Starši lahko otrokom pomagate nadzorovati lastne navade s tem, da ste pozorni na znake prekomerne uporabe, hkrati pa se o tem odkrito pogovarjate. Predlagamo, da si občasno vzamete čas ter otroke spremljate, ko igrajo računalniške igrice, in kdaj poskusite celo igrati skupaj z njimi. Bodite njihovi največji oboževalci in jim dovolite, da so na tem področju oni strokovnjaki, saj nedvomno o igricah vedo več od vas. Medtem ko vas učijo igrati, se bodo počutili sposobne, hkrati pa boste tudi krepili vaš odnos.
Bodite ranljivi. Ne bojte se pokazati, da se tudi vi včasih spopadate s prekomerno uporabo tehnologije. Naj si vaši otroci sami postavijo zdrave meje glede igranja računalniških igric, vi jim pa pomagajte, da se teh meja držijo, namesto da jim nalagate le še več pravil in omejitev. Če otroci vidijo, da so starši na njihovi strani in niso več samo ovira pred zadovoljevanjem potreb, se konflikti umirijo in zmanjšajo.
