Njihov neverjetni instinkt pri uporabi sega od mobilnikov do tabličnih računalnikov, od drobnih gumbov do kompliciranih igralnih konzol. Čeprav starši zagotovo uživajo v dragocenih minutah miru, se pri večini postavlja vprašanje, kako bo tehnologija vplivala na sposobnosti učenja in razvoj njihovih kognitivnih sposobnosti.
Nedavna raziskava Univerze v Wisconsinu je pokazala, da dvo in triletne otroke veliko bolj zanimajo ekrani, ki zahtevajo interakcijo v obliki dotikanja. Po besedah glavne raziskovalke, profesorice na oddelku za razvoj in družinske študije Heather Kirkorian, imajo ekrani na dotik velik izobraževalni potencial. Enako velja za razvoj besednega zaklada: »Otroci, ki so se učili s pomočjo ekrana na dotik, so snov osvojili hitreje, naredili so manj napak in hitreje napredovali. Venadr pa to ne pomeni, da jih lahko spremenimo v genije, le da bodo informacije hitreje prišle do njih.«
V nasprotju z njo pa psiholog Aric Sigman opozarja, da otroci spremljajo več medijev kot kadarkoli doslej. Otroci, ki se rodijo danes, bodo tako do svojega sedmega leta pred različnimi ekrani preživeli kar celo leto svojega otroštva. Le 9 odstotkov otrok v Veliki Britaniji doma ali v šoli nima dostopa do računalnika.
Jackie Marsh, profesorica na sheffieldski univerzi, poudarja, da mora biti opravljenih še veliko več raziskav: »Ugotoviti moramo, katere aplikacije in zakaj pomagajo otrokom pri učenju. V trenutni poplavi so zmedeni tudi učitelji. Zagotovo ni dovolj, da otroku v roke potisnete iPad in pričakujete, da se bo nečesa naučil.« Marsheva poudarja, da lahko primerna programska oprema pomaga tudi tistim z učnimi težavami, virtualno okolje pa lahko pomaga pri razvoju samozavesti, saj je otrok manj izpostavljen kot v učilnici. »Dve uri na dan, ki ju otrok preživi pred različnimi ekrani, sta maksimum za otroke do šestih let. Prav tako raziskave kažejo, da se otroci hitro naveličajo samo enega medija, in igranje igric ali aplikacije pogosto kombinirajo z igranjem s plišastimi in drugimi igračami ter tekanjem naokrog.«
